12. mednarodni filmski festival StopTrik: V iskanju dvojnika

StopTrik je festival, ki neguje stop animacijo, krepi kritično recepcijo animiranega filma in spodbuja gledalce ter gledalke, da filmsko platno gledajo z globoko humanistično radovednostjo.

Letos bomo animirani film obravnavali kot element širše kulturne slike, v kateri srečamo paradoksalno, srhljivo, a vendar fascinantno figuro dvojnika – duplikata, sence, zloveščega dvojčka, če hočete. Fizični ali psihološki dvojnik sodi med univerzalne in brezčasne teme številnih pripovednih tradicij. Lik zloveščega dvojčka ali duševnega alter ega, ki ga razumemo kot zrcalni odsev (je identičen, vendar obraten), predstavlja notranjo dvojnost jaza in omogoča prikazovanje napetosti med nasprotujočimi si platmi: med tistim, kar je razkrito, in tistim, kar je skrito, med dominantnim in podrejenim, med svetim in profanim.

Jaz, dvojnost in neznano: v iskanju dvojnika

Takšna so interpretativna izhodišča programa, ki bo odprl StopTrik 2022 v Mariboru: Jaz, dvojnost in neznano: v iskanju dvojnika. Program kurirata direktorja festivala Olga Bobrowska in Michał Bobrowski. Film Dimenzije dialoga Jana Švankmajerja (Možnosti dialogu, 1982) (št. 1 v anketi ASIFA 50/50 iz leta 2010), mojstrovina svetovnega animiranega filma, kot prvi začenja njun izbor. Že v njem so vzpostavljena osnovna spoznanja o dvojnem liku kot notranje antagonistični sili, ki jo ženeta tako potreba po uničevanju kot po ustvarjanju. Švankmajerjevi metafiziki se nato v filmu Lenoba (Linʹ / Лінь, 1979) Jevhena Sivokina, ukrajinskega mojstra animacije, zoperstavi bolj prizemljen pristop. Grenka anekdota s pomočjo metafore dvojine prikazuje mehanizme nadvlade in podrejenosti. Preostanek programa pokriva vse od skrb vzbujajoče psihološke drame do ironične groteske.

Vedno obstaja še druga stran

Naima Alam (doktorandka na inštitutu za medijske študije Univerze v Tübingenu v Nemčiji) v svojem programu Vedno obstaja še druga stran raziskuje koncepte postkolonialnega posmeha in kulturnih dualizmov. Izhajajoč iz del indijske avtorice Nine Sabnani (Blagovna menjava, 1984; Ista zgodba, 2011), Naima Alam nazorno slika panoramo različnih izkušenj, povezanih z mehanizmom mimikrije (ki je ključna kategorija pri analizi kompleksnih in dvoumnih odnosov med kolonizatorjem in koloniziranim), ter nam prikaže razpon od podreditve (Oče, rež. Santiago Bou Grasso, Argentina) do upora (Juha, rež. Sebastian Quispe Robles, Peru). Tudi izseljenstvo, ki je pogosto travmatična izkušnja, ki spreminja življenja in odtujuje, razume kot le še en vidik te večne teme (Kovanec, rež. Song Siqi, Kitajska/ZDA; Fishboy, rež. Anita Bruvere, Latvija/ZK).

Doppelgänger

Festivalsko retrospektivo Doppelgänger zaključuje nagrajeni celovečerec Nos ali zarota odpadnikov (rež. Andrej Hržanovski). Mojstrsko narejena izrezna animacija je ohlapna adaptacija novele Nos Nikolaja Gogolja (iz leta 1836, enega najbolj znanih kulturnih prikazov lika dvojnika) in pa istoimenske opere Dmitrija Šostakoviča (iz leta 1928). Film Andreja Hržanovskega dekonstruira mehanizme moči v carski in sovjetski Rusiji. Intelektualci in ideologi, umetniki in povprečni državljani – prav vsi igrajo svoje vloge v totalitarnem ustroju produkcije in nadzora. Film je bil premierno prikazan leta 2020, toda v luči vojne, ki jo Ruska federacija izvaja ta trenutek v Ukrajini, je njegov odmev še toliko mračnejši – kot da bi napovedal prihajajočo grozo, ideološko pranje možganov in neizogibna žalostna izgnanstva.