Tema 13. Mednarodnega filmskega festivala StopTrik: cenzura in animacija

Živimo v časih, ki jih je Chantal Mouffe opisala kot post-politične (»Art and Democracy« 2008) in se ves čas spopadamo s cenzuro in propagando ob raznih patologijah, ki jih ustvarjajo sodobni medijski in komunikacijski kanali (dezinformacije, informacijski mehurčki, širjenje lažnih novic, če jih le nekaj naštejemo). StopTrik, festival stop animacije, ki potuje mimo ustaljenih poti v industriji, se oprijema idej kulturne kritike tako, da se iskreno zavzema k gledanju pod površino animiranih vizualnih radosti. Problematizacija cenzure in animacije ima široke posledice tako glede zgodovinskih in sodobnih pogojev za animacijo kot umetniški film, način komunikacije ali polje umetniškega izobraževanja.

Znotraj programa StopTrika 2023 se podajte na popotovanje skozi labirint zahtevnih vprašanj, dvoumnih odgovorov, motečih zaključkov, kjer lahko izhodna vrata morda vodijo do distopije.

Pred več kot stoletjem je Walter Lippmann izpostavil, da je propaganda v najožjem smislu nemogoča brez neke vrste cenzure. Za izvajanje propagande mora obstajati pregrada med javnostjo in dogodkom (Public Opinion, 1922). Kljub Lippmanovim slavnim zaslugam glede proizvajanja soglasja, se vseeno zdi ta citat dobro izhodišče. Tako propaganda kot cenzura sta orodji za nadziranje javnega mnenja in oblikovanje diskurza. Cenzura ostaja ključen del postopka propagande, ker pomaga zajeziti širjenje določenih sporočil in zagotovi, da so slišani in razločeni le točno določeni pogledi.

Družbe uporabljajo propagando in cenzuro za oblikovanje svetovnih nazorov in nadzorovanje obnašanja ljudi že od antike. Tako kot propaganda so tudi zgodnje legende in miti, preneseni po ustnem izročilu, vnašale občutek skupne identitete, zvestobe in spoštovanja do vladajočih. Zgodnje zgodbe so tako kot cenzura nadzorovale pretok informacij v plemenu oz. družbi. Zgodbe so služile za odvračanje od določenega vedenja ali pogledov, ki so bili razumljeni kot moteči za obstoječ družbeni red.

Lippmanovo trditev, da »ni propagande brez cenzure« je treba dopolniti: »ni cenzure brez umetniškega kontrabanta«, saj bo delo cenzorjev vedno naletelo na upor ali oviranje. Ideja umetniškega kontrabanta kot si jo je zamislil Jan Lenica predvideva, da je umetnost zmožna prelisičiti in premostiti meje političnega in institucionalnega značaja in da zna doseči ljudi celo v najbolj represivnih režimih.

Vsaka dogma potrebuje svojo inkvizicijo in vsaka inkvizicija potrebuje svoje krivoverstvo. Vse troje je v venomer spreminjajočih se in večnih dinamikah moči neizbežno. Prisotnost inkvizicije ali vsiljevanje določenih prepričanj je obvezno za vdrževanje statusa quo, odklonska mnenja oz. krivoverstvo pa lahko obstaja zgolj kot utvara svobode, v resnici pa so vedno getoizirana, marginalizirana in utišana. Zdi se le logično sklepati, da je najučinkovitejši način dekonstrukcije mehanizmov omejevanja in promocije socialno sprejemljivih stvari pripovedovanje zgodb. Če se lahko karkoli naučimo iz zgodovine animiranega filma je, da lahko narativ poveliča dogmo, a lahko tudi podžge krivoverstvo.